Stavbna in sakralna
dediščina
IDRIJA UNESCO GLOBALNI GEOPARK
Sočasno z rudarsko dejavnostjo se je mesto razvijalo tudi družbeno, z vsemi potrebnimi šolskimi in kulturnimi ustanovami, ki so domačinom dajale možnosti izobrazbe in kulturnega udejstvovanja. Okolje pa je ljudem narekovalo način gradnje hiš in način življenja. Ohranjene so predvsem stavbe, ki so bile nosilke teh aktivnosti v časih intenzivnega rudarjenja.
Zgradba, ki je gostila naravoslovno šolo v Idriji, je bila iz občinskega fonda zgrajena v klasicističnem stilu leta 1903. Danes je v njej idrijska gimnazija, ki se imenuje po Juriju Vegi, slavnemu slovenskemu matematiku. Leta 2008 je bila stavba v celoti prenovljena.
Monumentalno poslopje nekdanje ljudske šole je bilo dograjeno leta 1876. Stavba je še danes ponos mesta in nudi zavetje različnim kulturnim institucijam, uveljavljeni Čipkarski šoli in Mednarodnemu centru idrijske čipke.
V tej stavbi je deloval znameniti naravoslovec Joannes Antonius Scopoli, prvi rudniški zdravnik v Idriji (1754–1769). Na stavbi je spominska plošča v spomin na njegovo delo in na njegovo dopisovanje z znamenitim švedskim znanstvenikom Carlom von Linnejem, princeps botanicorum mundi.
Samotno domačijo premožnega kmeta je sestavljalo osem objektov. Danes na tem mestu stojijo hiša, zidana kašča (klet), hlev in kozolec. Hiša ima izjemno ohranjeno notranjost, zelo pomembne so stenske poslikave – freske na hiši z letnico 1802.
Objekt na naslovu Ledine 20 predstavlja večjo enonadstropno hišo pravokotnega tlorisa s strmo dvokapnico. Na južni in zahodni fasadi so opazni sledovi poslikav, v notranjosti pa je ohranjena tradicionalna zasnova z obokano kletjo, vežo in črno kuhinjo. Na severni fasadi je poslikana niša z leseno plastiko. Dragocena je tudi zbirka kmečkega orodja in opreme na Jurečevi šupi, kjer si lahko ogledamo okoli 300 drobnih in velikih starinskih predmetov velike etnološke vrednosti.
Nadstropna in podkletena kašča s strmo dvokapno streho, krito s slamo. Kamnit, pravokotno zaključen portal nosi letnico 1687. Zunanjost s freskami na fasadi je obnovljena, v notranjosti pa so črna kuhinja, lončena peč v izbi in inventar v posameznih prostorih.
Zgrajena je na mestu, kjer je leta 1490 po legendi škafar odkril živo srebro. Prvotno leseno cerkvico, postavljeno leta 1500, so pozneje pozidali. Prezbiterij krasijo živobarvni vitraži: kot zgovorni simboli se pojavljajo ruda, rudarska špica in karbidovka.
Na strmem pobočju nad mestom se dviga cerkev sv. Antona iz leta 1678. Leta 1766 so na Kalvariji, vzpetini zahodno od cerkve, dogradili še znamenja križevega pota.
Grobnica je edini ohranjeni del baročne cerkve sv. Barbare, ki je bila poškodovana v 2. svetovni vojni in po njej porušena. V obnovljeni kripti sta urejeni galerija in spominska kapela.
V središču vasi se dviga župnijska cerkev sv. Urbana (papeža mučenca), ki je bila prvič omenjena že leta 1526, sedanja cerkev pa je bila sezidana 1656 in ima tri oltarje. Leta 1685 so cerkev podaljšali in temeljito prenovili. Skozi zgodovino jo je prizadelo več nesreč, sedanjo obliko pa je dobila leta 1756.
Med 2. svetovno vojno je bil poškodovan le zvonik, ki so ga nato popravili v nekoliko zmanjšani preprosti obliki.
Baročna cerkev sv. Urha, obdana s cerkvenim obzidjem, stoji na griču jugovzhodno nad Zavratcem in nosi častitljivo letnico 1647, prvič pa je bila uradno omenjena že v urbarju loškega gospostva iz leta 1501. Sestavljajo jo tristrano zaključen prezbiterij, širša ladja pravokotnega tlorisa in zvonik na zahodu. Notranjščino ladje in prezbiterija krasijo baročne freske iz leta 1713. S cerkvijo so povezane štiri več kot 200 let stare kapelice v okolici.
Zapisi o cerkvi sv. Marije Magdalene, ki naj bi bila najprej kapelica in so jo nato postopoma dozidavali, segajo v 6. stoletje. Vas in cerkev se omenjata tudi v zapisih o turških vpadih v naše kraje, ob koncu srednjega veka pa naj bi bilo tu pokopališče za širše območje. Cerkev v sedanji obliki je iz leta 1823, župnija pa je postala leta 1867.